Bil bi zločin, če ne bi povedal te zgodbe, saj bi tako zločinci imeli zadnjo besedo

Potuje po vsem svetu in pripoveduje, "saj je resnico treba slišati". Svojo zgodbo in zgodbo svoje družine v vojnih in prvih povojnih letih je skupaj z mlajšo sestro Amelo Avdić Unkić opisal v knjigi Ja, haški svjedok!/Jaz, haaška priča. Te dni, ko je v slovenskem prevodu Haaška priča izšla pri Mladinski knjigi, smo se z njim pogovarjali ob robu Slovenskega knjižnega sejma, katerega gost je bil. 30 let po genocidu.

Avdić, ki se je v Srebrenico, kjer se Bošnjaki zaradi nacionalistične politike oblasti Republike Srbske vsakodnevno borijo za obstanek, vrnil leta 2007 in si tam ustvaril družino, pravi, da je bilo pisanje knjige zanj svojevrstna terapija. "Napisana je v prvi osebi s treh različnih pogledov. Tu je moj pogled, pogled priče, pogled mlajše sestre in pogled moje matere o tem, kako smo se prebijali skozi vojna leta, s kakšnimi izzivi in travmami smo se soočali in kako se vsak sam spoprijema s posledicami vojne."

K pisanju ga je spodbudila mlajša sestra. (Avdić ima še starejšo sestro in še eno mlajšo sestro; op. p.). "Nikoli nisem dvomil, da mora biti ta zgodba zapisana v knjigi, vendar v času, ko mi je to predlagala sestra, še nisem bil pripravljen. Potreboval sem čas, zorenje tega, kar se je nalagalo v meni. Sama je vedno bolj hitra, rekla je, da ne more čakati. Ko sem prebral napisano – nekatere stvari o meni je vedela, nekatere je prebrala iz sodnih spisov – z določenimi deli nisem bil zadovoljen. Videl sem, da nekaterih mojih pogledov ne razume. In takrat sem se tudi sam lotil pisanja."

Matere nosijo breme izgube že trideset let

Sprva je želel, da bi glas v knjigi dobil tudi njegov oče. "Naši očetje so bili ubiti (Avdićev oče Alija je bil ubit med Maršem smrti, na katerega sta skupaj s približno 14.000 bošnjaškimi dečki, moškimi in tudi nekaj ženskami šla 11. julija, po tem, ko je Srebrenica dokončno padla v srbske roke; op. p.), oni so tisti, ki so ostali brez glasu. A smo se na koncu odločili, da damo glas mami. Glas najine matere je glas vseh mater, saj smo bili moški žrtve tisti trenutek, ko so nas postrelili. Naše matere, ki že trideset let nosijo breme izgube in hkrati breme preživetja, so žrtve že ves čas, zato tudi želja, da dava glas materi," pravi sogovornik, ki je odločen, da bo zagotovo enkrat skozi pisni zapis dal glas tudi očetu.

"Knjiga ni kronološka, je fragmentirana, lahko bi rekel tudi nekoliko kaotična, kot je bilo kaotično tudi takratno vojno obdobje." Vedno jo je pisal ponoči, ko so soproga in tri hčerke že spale. "Običajno nikoli nisem zapisal, kar sem nameraval. Ko sem sedel, da bi pisal, so privreli na dan spomini in pustil sem, da so me vodili. Pogosto je to bilo pisanje ob solzah, a tudi smehu, saj sem se spominjal ljudi, s katerimi sem do konca vojne živel, odraščal in pri tem, ko sem jih opisoval, nisem želel idealizirati. Želel sem jih prikazati v realni podobi, tako s pozitivnimi kot negativnimi lastnostmi, ki jih imamo vsi, ter jim hkrati skozi to pripoved vrniti dostojanstvo. S knjigo sem želel hkrati predstaviti, kakšno je bilo moje življenje, življenje najstnika, kakšno je bilo moje odraščanje kljub vojni in pomanjkanju, kakšna so bila moja občutja, želje, sanje in tudi upanje, ko so me iz šole, kjer so nas zadrževali kot talce, vodili z zvezanimi rokami do tovornjaka, ki nas bo odpeljal na prizorišče pokola. Zato je ta knjiga namenjena predvsem mladim."

Tako pripoveduje naš sogovornik, ki pravi, da bo za preživele Srebrenica večna inspiracija, a hkrati tudi razlog večnega spraševanja "zakaj". Zakaj se je zgodilo, kar se je?

"To vprašanje sam sebi še vedno postavljam, tako kot si ga postavljajo drugi preživeli. Ta knjiga na to ne odgovarja, kot tudi mnoge prej in mnoge, ki še bodo napisane, ne bodo dale odgovora na to vprašanje."

Zanj, pravi, je bilo pisanje te knjige svojevrstna terapija. "Ob izdaji knjige sem začutil zadoščenje, da zločinci niso imeli zadnje besede in ne bodo imeli zadnje besede, saj bo ta knjiga, moje in pričevanje moje družine ostalo, tudi ko nas ne bo več. Je svojevrsten testament, zato vedno pravim, da bi bil zločin, če je ne bi napisal."

Travmatiziran mladenič, ljubezen matere in odsotnost očeta

Vojna travma, samo preživetje streljanja, plazenje po truplih v bližnje grmovje, medtem ko so krvniki s tovornjakom odšli po nove ujetnike, in večdnevno skrivanje in prebijanje čez travnike, minska polja in gozdove do svobode, pri čemer se je Avdić zaradi posledic strelnih ran lahko samo plazil, je na njem pustila posledice. "Bil sem zelo travmatiziran mladenič," ki ga je poleg ustrezne najprej medicinske nato pa tudi večletne strokovne pomoči psihiatra, rešila predvsem ljubezen in skrb matere. "Mama je tista, ki čuti otroka. Te sposobnosti nima me oče ne sestra. Ona je vedno, tako med vojno kot tudi po njej, ko smo bili po prihodu v Tuzlo na meji kolapsa, uničeni kot ljudje v vseh pogledih, materialno, fizično in moralno, bila tista, ki je vedno znala blažiti, loviti ravnotežje med vsem. Ki je začutila, kdaj je treba ukrepati."

Hkrati je skozi pripoved mogoče razbrati, da je bil Nedžad kljub šele polnoletnosti tisti, katerega mnenje so mati in sestre zelo spoštovale. Na vprašanje, kako se je ob lastnih težavah nosil s tovrstnimi pričakovanji, odgovarja, da je bilo to zanj veliko breme. "Prisililo me je, da sem veliko prej kot vrstniki, ki niso doživeli in preživeli vojne ter ostali brez številnih sorodnikov in prijateljev, odrasel in da sem nase sprejel tudi vlogo očeta, ne le brata in sina."

In tako je še danes. "Moje tri sestre so danes poročene, imajo svoje družine in živijo daleč od Srebrenice, a vedno, ko me pokličejo za nasvet, čutim, da me ne sprašujejo le kot brata in prijatelja, temveč želijo slišati od mene tudi očetovski nasvet. Ko otrok izgubi enega od staršev, izgubi enega glavnih stebrov v življenju in to je nekaj, kar te zelo zaznamuje. Z izjemo najmlajše sestre, ki je ob koncu vojne štela zgolj dobra tri leta, smo bili drugi trije v formativnih letih in izguba očeta nas je močno zaznamovala in oblikovala kot osebnosti."

Pa vendarle. Pogled sestre Amele je bil nekoliko drugačen od njegovega pri doživljanju vojne - sama nikoli ni mogla razumeti, tako kot tudi teta Hurka, ki so ji v genocidu ubili moža in tri sinove, Nedžadovih besed, izrečenih leta 2000 na sojenju generalu Radislavu Krstiću (ta je bil leta 1995 poveljnik Drinskega korpusa vojske bosanskih Srbov, katerega pripadniki so neposredno sodelovali pri pobijanju zajetih Srebreničanov), ko je takrat ob koncu pričanja na vprašanje sodnika Almira Rodriguesa dejal: "Iz vsega tega, kar sem povedal in kar sem videl, sem lahko zaključil, da je bilo to zelo organizirano in sistematično pobijanje, in mislim, da si organizatorji tega ne zaslužijo biti na prostosti, če pa bi imel pravico in pogum v imenu vseh nedolžnih, v imenu vseh žrtev, bi odpustil tistim neposrednim eksekutorjem, ker so bili zavedeni."

"Glede ene stvari," tako piše sestra Amela v knjigi, "svojega brata nikoli ne bom razumela. To je vprašanje, kako lahko odpustimo, kako lahko gremo preko zverinskosti, ki so nam jo prizadejali naši sosedje Srbi – sosedje iz Bosne in sosedje z druge strani Drine, iz Srbije. Kako lahko govorimo o spravi in odpuščanju, saj jaz slišim o tem govoriti samo nas žrtve."

Potreba po odpuščanju, pravičnost in kazen

Avdić pravi, da teh besed ni načrtoval, enostavno privrele so iz njega. "Če me sestra ne more razumeti, kako naj moje besede razume nekdo, ki ni doživel tega, kar sem sam. To, da nekdo odpusti drugemu, je predvsem stvar tistega, ki želi to narediti. Sam sem čutil potrebo po tem, da odpustim, saj sem le tako lahko zaprl to rano. Ko govorimo o kazni, je ta seveda nujna. Zločince je treba kaznovati, a ni je kazni, ki bi nam vrnila očete, može, brate, sestre. Tovrstne izgube in trpljenja ni mogoče z ničemer nadomestiti, zato sta kazen in pravičnosti zelo relativni stvari."

Še vedno je tudi prepričan, da so bili tisti, ki so ubijali, zavedeni. "Nekateri preprosti ljudje so mogoče celo bili prisiljeni početi, kar so počeli. Neki sorodnik mi je pripovedoval, da je pred desetletjem obiskal eno od srbskih vasi, kjer se je pogovarjal z nekdanjo sosedo, Srbkinjo. Povedala mu je, naj nikogar ne obsoja, čeprav je mnogo granat, ki so priletele na njegovo vas, vrgel njen sin, ki ga je prosila, da naj tega ne počne, a ni nič pomagalo. Ta isti sin je pokončal vse muslimane, ki so mu prišli v roke po padcu Srebrenice, potem je pobegnil v Srbijo in se ne vrača več. Povedati želim le, da je to zelo kompleksna tema in da se pogledi ljudi na določena vprašanja razlikujejo že v družini sami. Kako zapletene so te stvari lahko potem šele v skupnosti, etnični skupini ali državi."

Počutim se zmagovalca nad samim sabo, saj si ne dovolim, da bi ravnal enako, kot so ravnali zločinci

Tudi zaradi takšnega odnosa in vsega, kar je moral predelati kot človek predvsem zaradi sebe in prihodnosti svoje družine, se danes počuti zmagovalca.

"Ne počutim se zmagovalca na triumfalen način. Tega ne bi želel občutiti niti v odnosu do tistih, ki so želeli, da me več ne bi bilo. Občutim zmago nad samim sabo, da si po vsem ne dovolim, da bi iz mene bruhalo sovraštvo proti zločincem. Hkrati občutim zmago v moralnem in človeškem pomenu besede tudi zato, ker si ne dovolim, da bi ravnal enako, kot so ravnali oni. Kamorkoli pridem, povem, da nisem prišel, da bi sataniziral Srbe in srbsko stran. Prišel sem, da bi povedal resnico, kajti ni druge poti, kot je pot resnice. Le z njenim sprejetjem je potem mogoča katarza in nato sprava. Pri tem velja spomniti, da sodne odločitve niso sprejemale žrtve, pri njih tudi niso sodelovale. Sodbe so pisali pravni strokovnjaki, ki si niso mogli zatiskati oči pred zločini. Sodne odločitve niso absolutna resnica, so pa najbližje resnici. To je treba sprejeti. Srebrenica nenazadnje ni samo naš, bošnjaški problem, je tudi srbski, evropski in problem mednarodne skupnosti, saj je bil genocid izveden, ko je bil ta prostor pod zaščito mednarodnih sil Združenih narodov."

Pa vendarle, ali v luči nenehnega negiranja genocida, poveličevanja zločincev in zanikanja pravic Bošnjakov, vrnitev v Srebrenico ni svojevrstno žrtvovanje?

"Je svojevrstna žrtev, čeprav na svojo vrnitev ne želim gledati s te perspektive," odvrne. Pojasni, da v času begunstva, ki ga je preživel z materjo in tremi sestrami v Tuzli, Srebrenica nikoli ni bila glavna tema njihovih pogovorov v sicer skromno opremljenem in majhnem bivališču, kjer se nisi mogel izogniti pogovoru med družinskimi člani.

"Moj odnos do Srebrenice je bil zelo indiferenten, hladen. Menil sem, da je ta zgodba zame zaključena. Imel sem priložnost, da bi se odselil v ZDA ali v katero od skandinavskih držav. Zagotovo bi tam materialno živel bolje, a vprašanje je, ali bi mentalno preživel", nam pove. In spomni, da je v času, ko sta se v tistih julijskih dneh leta 1995, po masakru, s sotrpinom poskušala prebiti na svobodo, njegov kolega, ki je bil za razliko od njega, izčrpanega in z veliko izgubo krvi zaradi ran, starejši in v veliko boljši fizični kondiciji, odigral ključno vlogo, da sta preživela.

"Danes živi daleč od Bosne, v nenehnem strahu. Ne želi javno govoriti o svoji izkušnji in tudi pisati o njej ne, čeprav si njegovi bližnji to želijo. Danes sta najini vlogi zamenjani. Sam sem se iz prestrašenega dečka izgradil v močno osebnost, ki danes z družino živi v Srebrenici in niti za trenutek mi ni bilo nikoli žal, da sem se vrnil. Živeč v Srebrenici sem se soočil z določenimi stvarmi, se marsičesa, česar se sicer ne bi, naučil, in še vedno, tudi po tridesetih letih od genocida vsak dan izvem kaj novega. Če ne bi živel v Srebrenici, to ne bi bilo mogoče. Ne vem, če bom tukaj ostal za vedno. Moja mama si želi, da bi. Sam želim ostati, a če bom kdaj moral oditi, bom umrl pomirjen. Tudi nastopi, v katerih predstavljam Srebrenico in svojo zgodbo, so, tako kot pisanje te knjige, neke vrste terapija, ki koristi meni, naši skupnosti in tudi drugim. Upam, da se bodo drugi iz naše izkušnje naučili več, kot da imamo sami potrebo, da govorimo o Srebrenici."

Mladi poveličujejo vojne zločince in pišejo nacionalistične grafite

Življenje v Srebrenici, ki ima danes le še okoli 6.000 prebivalcev, medtem ko je pred vojno v njej živelo približno 37.000 ljudi, ni lahko, prizna. "Srebrenica sama po sebi je za nas poraz in borba zanjo je nenehna. Odnosi so kompleksni, zapleteni. Posamezniki, ki danes živijo tu, so med vojno počeli grozljive stvari – ponavljam, nekateri so to morali početi, bili so prisiljeni, a danes, ko je svoboda, zanikajo, kar so in kar se je v njihovem imenu počelo. To je še huje in to je tudi eden od razlogov, zakaj sem aktiven, saj vidimo, da obsodilne sodbe ne zadostujejo. Veliko je propagande in zastrupljanja ljudi s sovražno retoriko. Velikokrat je slišati, da bodo mlade generacije prinesle spremembo. Mogoče celo bodo, vendar dvomim, da lahko to pričakujemo od ljudi, rojenih po vojni, ki danes prav zaradi omenjenega zastrupljenega ozračja poveličujejo vojne zločince in pišejo nacionalistične grafite."

"Vendar ni druge alternative, kot da živimo z njimi in tudi oni morajo živeti z nami, ne glede na to, kako močno si želijo, da nas ne bi bilo več tu. Dobro je, da obstajajo odnosi na individualni ravni. Tudi jaz v podjetju, v katerem sem zaposlen, delam skupaj z Bošnjaki in Srbi. Moje tri hčere so edine Bošnjakinje, ki skupaj s srbskimi dekleti trenirajo odbojko. Mene to ne moti, prav nasprotno."

Hkrati se Bošnjaki, pritrdi mojemu vprašanju, počutijo pozabljene tudi od lastne države, Bosne in Hercegovine. "V vojni bosanska vlada ni imela možnosti; obkoljeno je bilo Sarajevo, Srebrenica; a nedopustno je, da so z Daytonskim sporazumom, ki je prinesel mir in nekatere pereče težave tudi zamrznil, dovolili, da je bil zločin nagrajen," namigne Avdić na dejstvo, da je Republika Srbska dobila status entitete in da ji je ozemeljsko pripadla Srebrenica.

Če ne bi bilo haaškega sodišča, bi bili zločinci danes ministri in profesorji v šolah

"Nekaterih stvari ni mogoče razumeti. Po drugi strani Bošnjaki v tej entiteti nismo ne državljani drugega ne tretjega reda. Za njih ne obstajamo. Ni nas. Tako kot so nas v 90. letih prejšnjega stoletja želeli biološko izbrisati, danes, denimo, ne obstajamo v izobraževalnem sistemu. Ko hčerkam pomagam pri matematiki, ki ni nacionalno opredeljen predmet, so tam naloge tipa: "Jovan ima deset jabolk. Če Dušanu da tri jabolka ..." Tam ni ne Nedžada ne Hasana. Mi smo izbrisani iz učbenikov, negira se naš jezik, ki je stvar naše identitete, zgodovine, naše biti. Pogosto pravijo, da Bošnjaki kot narod ne obstajamo, da smo islamizirani Srbi. Na to odgovarjam s protivprašanjem, zakaj ste potem izvajali genocid nad nekom, ki ne obstaja? In vse to moje hčerke opazijo, zato vedno pravim, da bo uspeh, če bomo otroke v takem okolju vzgojili v dobre ljudi. Mi pa lahko samo upamo, da bo sistem vendarle poskrbel, da bo večina zločincev kaznovana, saj so še danes v pravosodnem sistemu ljudje, ki zločince pravočasno opozorijo in ti pred roko pravice pobegnejo v Srbijo. Tudi zato sem prepričan, da če ne bi bilo haaškega sodišča, ne bi bil obsojen niti en zločinec. Danes bi bili ministri in profesorji v šolah, zato se mi zdi najpomembneje od vsega ne le, da nismo vsi končali v množičnih grobiščih, temveč tudi, da se sliši naša zgodba. Če je ne bi povedali, bi oni naokrog hodili svobodni in njihova beseda bi bila zadnja."

Tudi zato Avdić ob vprašanju prihodnosti Bosne in Hercegovine, ki je zaradi nenehne nacionalistične retorike političnih predstavnikov vseh treh konstitutivnih narodov in podpihovanja strasti iz sosednjih Srbije in Hrvaške, dobila vzdevek "sod smodnika", pravi: "Ne le v ustavi Bosne in Hercegovine, tudi v ustavi Republike Srbske piše, da smo vsi enakopravni. Ta člen je treba udejanjiti tudi v praksi, saj je bil v BiH skozi zgodovino napredek le, ko smo delovali kot skupnost. Naši problemi nimajo notranjega izvora. Problemi, ki danes pestijo Srbe v Srbiji, so bili prej naši problemi, ki so jih k nam uvozili. Mednarodna skupnost je z Daytonom ustvarila ene vrste frankensteinsko državo in taka situacija ustvarja še več težav, zato je bilo hinavsko, da nas je mednarodna skupnost po genocidu, sodbah haaškega sodišča in sprva svoji aktivni vlogi pri upravljanju države pustila same, da se dogovorimo. Svoje delo bi morali v mednarodni skupnosti, ne glede na nekatere negativne plati, ki jih je imelo njihovo vmešavanje, opraviti do konca."